KAZALO DOMOV
 
Slo | Eng
 
DOMOV
Koledar
Novice
13.10.2015
Projekt Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti (2010–2013), ki ga je vodil Inštitut za narodnostna vprašanja je umeščen v on-line bazo dobrih praks in politik za izboljšanje položaja romske skupnosti Sveta Evrope.
>>
3.9.2013

Vrtec v romskem naselju Hudeje je ponovno odprl vrata! Potem, ko je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, je gradbeni inšpektor umaknil odločbo o odstranitvi objekta, v katerem se je izvajal program predšolske vzgoje v romskem naselju Hudeje. V šolskem letu 2013/14 je v vrtec vpisanih 21 otrok. O uspehu programa predšolske vzgoje v naselju, pred začasnim zaprtjem vrtca priča podatek, da se vsi otroci (6 učencev), ki so redno obiskovali program vrtca, uspešno šolajo na osnovni šoli v Trebnjem.

>>
3.9.2013

Vrtec v romskem naselju Kerinov grm nadaljuje z delom tudi v šolskem letu 2013/14. Zagotovljena so sredstva za izvajanje programa do konca letošnjega leta.

>>
Novice v letu 2017

Romski izobraževalni inkubator v Trebnjem

 


 

Šolsko leto 2012/2013  

V času poletnih počitnic se v Romskem izobraževalnem inkubatorju Trebnje učna pomoč ne izvaja, zato pa bodo potekale različne delavnice in druge aktivnosti za otroke.  

Urnik:
10.00 – 11.45 delavnica za mlajše otroke
12.00 – 13.00 delavnice za predšolske otroke
13.15 – 15.00 delavnice za starejše otroke 


Praksa v Romskem naselju Hudeje 

Sem Dragan Katja, študentka Fakultete za socialno delo. V Romskem naselju opravljam prakso že drugo leto. Tam se družim z otroki. Skupaj se učimo, igramo družabne igre, hodimo na ure pravljic ter imamo ustvarjalne delavnice. Učimo jih tudi stvari, ki jih bodo potrebovali v življenju; kako se obnašati, pozdraviti, prositi in ne le zahtevati ter se za dobljeno zahvaliti.
Zdi se mi da so v letošnjem letu obiski šole večji kot so bili lansko leto in s tem je tudi obisk Romsko izobraževalnega inkubatorja Trebnje večji. Še vedno pa obisk šole ni tolikšen kot bi si ga želeli. Mislim da so zato v večji meri odgovorni starši, saj ne spodbujajo otrok, da bi vsakodnevno obiskovali šolo. Večini staršev izobrazba pač ni na prvem mestu; če samo pomislim, da so mene starši zjutraj včasih dobesedno prisilili da sem se oblekla in odšla v šolo. Opažam tudi, da imajo nekateri otroci premoč nad starši, saj tudi če jih starši zjutraj zbudijo, sami pa nočejo iti, starši ne vztrajajo in popustijo in otrok ne gre v šolo.
Razumem otroke in njihov odpor do šole, saj večkrat povedo da so žrtve diskriminacije, zaradi tega ker so Romi ter tudi zaradi neznanja pri pouku, zaradi drugačnega jezika in navad. Šele zdaj sem opazila, da je otrokom v šoli včasih zelo hudo in ne vedo kako bi reagirali na opazke sošolcev ter se temu izognejo tako, da jih preprosto ni v šolo.
Menim da bi vsaka šola morala poskrbeti da se tako hude diskriminacije ne bi več pojavljale tako pogosto.
Spomnim se tudi primera, ko je ena deklica izrazila željo, da bi po končani OŠ odšla naprej v srednjo šolo, njena mamica pa ji tega ni dovolila in spet se mi poraja občutek, da starši nimajo nobene vizije za svoje otroke. Sprašujem se, zakaj ne pustijo otrokom, ki si želijo oditi iz naselja, da si ustvarijo življenje (in morebitno poklicno kariero) drugje, da stopijo iz začaranega kroga v katerem se Romi vrtijo ves čas iz generacije v generacijo. Če pogledam na svojo izkušnjo, so mene starši vedno spodbujali naj bom pridna v šoli, naj nadaljujem šolanje v srednji šoli ter tudi na fakulteti, da si bom ustvarila neko kariero oz. da bom imela dobro izobrazbo, saj oni te možnosti niso imeli. Zelo veliko romskih staršev je nepismenih in sami vidijo kako težko je, ko se je potrebno podpisati oz. izpolniti obrazec, vlogo…, a vseeno ne dajo veliko na izobrazbo. Ni mi jasno kako jim ni mar, da njihovi otroci v 21. stoletju, v Evropi-razvitem svetu ostajajo nepismeni, ne poznajo črk, ne znajo prebrati nekaj stavkov. Prav tako me jezi dejstvo da jim ni mar v šoli, kako oz. če sploh se otroci kaj učijo in naučijo v šoli. Sprašujem se, kako je možno, da otrok ponavlja 3 krat 1. razred (največkrat razlog ni pomanjkanje znanja ampak premalo obiskov v šoli, za katere menim, da so odgovorni starši) in otrok v 9. razredu ne pozna osnovnih računskih operacij, ne pozna poštevanke, zelo težko prebere krajši sestavek, prav tako težko piše po nareku.
Mogoče se prav zaradi tega nekateri starši ali pa sami otroci bojijo srednje šole, saj imajo otroci premalo podlage in znanja iz OŠ. Le kako naj otrok gradi neko izobrazbo, če ne pozna temeljev in osnove kot so branje, pisanje, računanje. Ko sem lansko leto pomagala enemu otroku pri fiziki sem pomislila, da je neumno, da jih učimo fiziko, kemijo, zgodovino… predmete, ki jim v življenju ne bodo prav nič koristili. Morali bi se bolj opreti na osnovna znanja, ki naj jih osvojijo.
A vendar ni vse tako črno kot je videti na prvi pogled, saj kljub primanjkljaju v znanju otroci ostajajo razigrani, ustvarjalni, vedoželjni, veseli in včasih nagajivi.
A če pomislim in primerjam dosedanje izkušnje, se mi zdi da je pri nekaterih otrocih viden napredek, res je da ne moremo čez noč spremeniti sistema in narediti tako kot je prav, a bistvo socialnega dela je da se osredotočimo na majhne korake in napredke v človekovem življenju, saj se tudi počasi daleč pride.
 
Dragan Katja, 2. letnik, FSD
   

 

Vtisi o učni pomoči romskim otrokom

Sem Manca in sem študentka 2. letnika Fakultete za socialno delo v Ljubljani. Tako kot v 1. letniku, sem se odločila, da opravim obvezno prakso na CSD Trebnje, kjer se posvečamo delu z Romi iz romskega naselja Hudeje v okviru ESS projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti. Pri delu z Romi sem se veliko naučila o sebi in spoznala romsko skupnost v čisto drugi luči. V letošnjem letu poleg romskega naselja obiskujem tudi romsko družino na Mirni, kjer delamo predvsem z otroki (učna pomoč) kot tudi s celo družino. Skozi celo leto že opažam veliko razliko med otroci iz romskega naselja in temi otroci. Otroci te družine se veliko lažje vključujejo v svoje okolje in družbo, saj imajo veliko prijateljev, ki niso Romi. Šola jim predstavlja priložnost, da se zopet družijo s svojimi sošolci in prijatelji, da odidejo na kakšen izlet in se naučijo česa novega. Obiskujejo tudi več krožkov, kot so treningi nogometa, plesne vaje ter tudi gasilske vaje, kamor zelo radi zahajajo. Pri delu z njimi sem ugotovila, da nimajo strahu pred šolo tudi zato, ker njihovo znanje ni toliko slabše od znanja ostalih otrok v šoli in vsak zase blesti na svojem področju. Tako učim razgledanega zgodovinarja, odlično matematičarko in pravega slovenista.
Ti otroci so dokaz, da so romski otroci prav tako nadarjeni in sposobni kot vsi ostali otroci in da na posameznih področjih celo presežejo svoje vrstnike. Zdi se mi zelo pomembno, da se tega zavedamo in jim damo priložnost, da se dokažejo ter se mogoče na ta način lažje otresejo stigme in premagajo ovire, ki se jim postavljajo v njihovem življenjskem okolju zato, ker so Romi in jih zaznamujejo celo življenje.

Manca Podlogar, študentka 2. letnika Fakultete za socialno delo


Potovanje v neznano

Spet ni imel nihče domače naloge. Skoraj nikoli je nimajo. Po dolgem pregovarjanju, da je danes dan za nalogo, smo se razdelili po parih. Mene si je izbral Gal. Nisem bila presenečena, saj sva v zadnjih mesecih stkala odličen osebni stik in učni odnos. Ne bom pozabila trenutka, ko sem v knjižnici na uri pravljic dojela, da ima prevelike kavbojke zvezane z vrvico namesto s pasom in da sploh ne nosi spodnjic. V mislih mi je reklo: »Taja, več se mu posvečaj, dokler si tu«. Začela sva se spoznavati, pogovarjati, listati njegove prazne zvezke in se učiti. Zdaj že mehkeje drži svinčnik v roki, pozna nekaj črk, tekoče šteje do 20, a 6 še vedno menja z 9 in petici trebušček obrne v levo. Ve, kako se da »petko« (Give me five) ali »desetko« in to je najin poseben pozdrav. Včeraj si je izbral, da delava nalogo zunaj, da bova čisto sama. Ukvarjala sva se z delovnim listom, na katerem je bilo potrebno prešteti število črk A v vrstici. Izračunal je še nekaj računov in najbolj užival, ko mi je on postavljal račune in sem jaz seštevala flomastre. Kar na enkrat se nama je pridružila Pina. Tudi njej sem dala prešteti nekaj flomastrov, ob njih je ponovila še barve. Pina obiskuje vrtec in je Galova soseda. Gal se ji je hitro pohvalil, da si je danes »u knjižnica« sposodil knjigico in notri je »Muca Capatarica«. »Beri nam jo, Tajči«, sta predlagala. Usedli smo se na razpadel lesen avto, ki je za hišo romskega svetnika od prvega dne moje službe z Romi. Malo je razmajan, a kljub vsemu smo vsi trije sedli nanj in se odpravili na potovanje. Gal je vozil, midve s Pino sva bili sopotnici. »Kam pa gremo?« sem ju vprašala. »Ne vemo,« je bil odločen Gal. Pričela sem z branjem zgodbe. Vsebina je bila povezana s šolo in učiteljico Katjo iz 3. razreda. Nisem veliko prebrala, saj sta me vsako 3. besedo vprašala, kaj to pomeni in med potjo nas je motila panorama. Vsak pes in mimoidoči avto, pa otroci, ki so se podili naokoli. Moje branje pa je obstalo predvsem v trenutku, ko me je name naslonjena Pina, poljubila na lica in potem stremela vame in čakala na mojo reakcijo. »Ja Pina, kako si me presenetila,« sem ji rekla z odprtimi usti in jo opazovala. »Daj me še ti,« in s prstom je pokazala na svoje še od kosila umazano temno lice. Nisem oklevala, vrnila sem ji poljubček. »Ti ga dam lahko še tukaj?« se je s prstkom dotaknila mojih ustnic. Bila sem v zadregi, vedela sem, da tega ne želim in ne bom naredila, a nisem vedela, kako ji bom to utemeljila. Zanimalo jo je, zakaj je ne poljubim na usta. Morda trapasto, a v tistem hipu sem ji rekla, da zato, ker nisem njena mamica. Takoj zatem, me je prešinilo, da je njena mamica pred nekaj tedni odšla iz naselja in da ima oče že drugo. Razumela me je in sprejela moj odklon, vseeno pa me je še močneje in topleje stisnila k sebi. Vrnila sem ji objem in se zazrla v njene žareče, iskrene, temne oči. Stisnil se je k meni tudi Gal. Kam smo šli, ko smo se usedli na razmajan avto? V neznano. Prepustili smo se, se vozili, »tankali bancin«, ko nam ga je zmanjkalo in bili smo skupaj.
Že na začetku sem hotela vedeti, kje bom na koncu. Še dobro, da me je Pina s poljubčkom spomnila, da sta pot do cilja in življenje za trenutek lahko dragocenejša od samega cilja. Hvala šoferju Galu za varno vožnjo in Pini za poljubček. 
Naš cilj je bil skupni objem.   

Taja Borštnar (univ.dipl.soc.del), zaposlena znotraj projekta Dvig socialnega in kulturnega kapitala v okoljih, kjer živijo predstavniki romske skupnosti, izvajalka Aktivnosti na CSD Trebnje – ustvarjalne oblike učne pomoči za romske učence v romskem naselju Hudeje, maj, 2013 (Imena so izmišljena, razen mojega / zgodba je napisana po resničnem dogodku) 
 


Foto: Gal 

Doživljanje Romov v sklopu študijske prakse

V sklopu prakse na Centru za socialno delo sem preživela nekaj časa na delavnicah z romskimi otroki. Zame je bila to čisto nova izkušnja, ki sem se je zelo veselila, hkrati pa me je bilo tudi strah. Mislim, da imamo ljudje precej predsodkov do drugačnosti in tudi sama se zavedam, da nisem nikakršna izjema. Pred to izkušnjo nisem imela zaupanja do Romov, če odkrito priznam me je bilo celo strah peljati se mimo romskega naselja, saj sem imela občutek, da bi mi lahko kaj naredili. Vendar niti ne vem iz kje je izhajal ta strah, saj nikoli nisem imela slabe izkušnje z njimi. Predsodki so že tako družbeno zakoreninjeni, da si sploh ne pustimo ustvariti svojega mnenja. Moje mnenje pa je, da moramo vsakemu posamezniku dati priložnost, da nam pokaže, kdo v resnici je. Tako sem tudi storila in bila presenečena. Še vedno sem živa in zdrava, nihče mi ni nič žalega storil. Ustvarila pa sem si tudi novo mnenje o Romih. Dobila sem občutek, da so med sabo zelo povezani, so zelo čustveni, kar me je še najbolj presenetilo, saj sem imela vedno občutek, da se ne obremenjujejo z ničemer. Spoznala pa sem tudi romske otroke, ki jih kljub njihovi razigranosti moraš imeti rad. Ti otroci znajo ceniti majhne stvari. Ne bom pozabila, kako so bili navdušeni, ko sem jim narisala hello kitty, kljub temu, da je bila bolj podobna pujsku kot pa mucki. Skratka to je bila nepozabna izkušnja, ki mi bo ostala v lepem spominu.  
 

Blažka Andolšek, 4. letnik Fakultete za socialno delo

   

Z mesecem septembrom 2012 smo znova pričeli z izvajanjem običajne učne pomoči v prostorih OŠ Trebnje ter v prostorih RII Trebnje in prostorih Vrtca Trebnje, enota Romano. Na učno pomoč so prihajali tudi novi učenci, ki so prvošolčki in učenka, ki je že 3. vpisana v prvi razred.
Velik uspeh in dosežek je vpis romske učenke v srednješolski program predšolske vzgoje na CIK Trebnje po uspešno dokončani OŠ Trebnje. 

V mesecu oktobru  2012 smo nadaljevali z izvajanjem učne pomoči v prostorih OŠ Trebnje ter v prostorih RII Trebnje in v prostorih Vrtca Trebnje, enota Romano. Pričeli smo tudi z izvajanjem učne pomoči na Mirni v prostorih DPM Jurček, kjer po novem nudimo učno pomoč 3 otrokom romske družine, ki živi v bloku na Mirni in obiskujejo OŠ Mirna.
Dobili smo prijavo treh študentk 1. in 2. letnika Fakultete za socialno delo na učno bazo, in z njimi smo se dogovorili za prvi sestanek in usposabljanje za izvajanje učne pomoči. 
Organizirali smo izlet z vlakom v Novo mesto in obiskali kino. 
Začeli smo se soočati s prihajajočo oviro izgube prostora za izvajanje učne pomoči romskim otrokom v naselju, saj se ukinja izvajanje dejavnosti vrtca v enoti Romano, kjer v istih prostorih po 14.00 uri tudi mi izvajamo učno pomoč.  

 

Šolsko leto 2011/2012 

Šolsko leto 2010/2011